Hren, navadni

Hren, navadni,  Armoracia rusticana, sin. Cochlearia armoracia:  trajnica, ki zraste do višine 1,5 metra in jo gojijo predvsem zaradi velike bele korenine, čeprav so užitni tudi listi. Cveti poleti, cvetovi so bele barve. Hren so poznali že v antiki. V Slovenijo je prišel iz Rusije, od koder izvira tudi njegovo ime. Ko poper še ni bil splošno dostopen in dovolj poceni, je bil z gorčico edina ostra začimba v Evropi. V kulinariki se uporablja korenina. Preden se nareže ali nariba, je skoraj brez vonja, potem pa dobi značilen oster, pekoč vonj. Da nariban hren ne potemni, se mu pogosto doda malo limonovega soka. Oster vonj pri ribanju se lahko omili, če se da hren pred uporabo za nekaj časa v zmrzovalnik. Hren se dodaja k pečenkam, narezkom, klobasam, hrenovkam – nariban hren, rostbifu, kuhani govedini, jajcem – hrenove omake. Hren so že stari narodi uporabljali v zdravilstvu, predvsem svež hrenov koren kot sredstvo proti skorbutu, pri pljučnih, kožnih in mnogih drugih obolenjih. Uporabljali so tudi spomladanske mlade liste kot solato ker imajo oster okus in delujejo čistilno. Spomladanski listi so bogat izvor vitamina C. Hren dobro uspeva v vseh vrstah tal, na soncu in v senci. V težkih ilovnatih tleh bo bolj vlaknast, v peščenih tleh bo imel nekoliko slabšo aromo, v globokih humusnih tleh pa močno aromo. V sušnih letih bodo korenine hrena veliko bolj pekoče. Če želimo lepe, ravne in gladke korenine, brez truda ne bo šlo. Čaka nas kar nekaj ročnega dela, saj se moramo posvetiti vsaki rastlini posebej. V juniju se lotimo utiranja. To pomeni, da odstranimo vse drobne koreninice. Rastlino izkopljemo in male koreninice potrgamo kar z rokami, nato jo zakopljemo nazaj. Seveda ne smemo pozabiti na zalivanje. Hrenove korenine za prehrano izkopavamo od septembra do aprila.


Ostala ponudba